Linearni regulatorji zagotavljajo stabilno izhodno napetost. Ker delujejo v linearnem stanju, jih odlikuje nizek šum, aplikacijsko vezje pa je v primerjavi s pretvorniki DC/DC zelo preprosto, vendar je učinkovitost pretvorbe energije precej nižja. Običajno linearni regulatorji za splošno uporabo uporabljajo zrel postopek in imajo veliko višjo največjo vhodno napetost in večji izhodni tok kot linearni regulatorji z majhnim izpadom. Linearni regulator LDO z nizkim izpadom (LDO je okrajšava za Low Dropout) lahko pravilno deluje tudi pri nižji vhodni in izhodni napetostni razliki, znan tudi kot linearni regulator z nizkimi izgubami ali linearni regulator z nizko nasičenostjo. LDO se običajno uporablja v strukturi posebnega vezja ali strukturi CMOS, napetostna razlika med njegovim vhodom in izhodom je običajno manjša od 0.8 V ali celo manjša od 0.1 V, statični tok je običajno nižji, vendar je tudi izhodni tok višji. Tok mirovanja je na splošno nižji, vendar je vzdržljiva napetost razmeroma nizka. Potencialna razlika med vhodom in izhodom linearnega regulatorja splošnega namena mora biti na splošno vsaj 1.5 V. Uporaba LDO z nizko potencialno razliko povzroči manjšo izgubo energije in poenostavi zasnovo odvajanja toplote.